ZGODOVINA PRVE PIHALNE GODBE V VRHPOLJU

Spomin je nekaj, kar z leti postaja vse bolj megleno, nekaj, kar se počasi a vztrajno izgublja v  množici novih in novih dogodkov. Da se spomin na prvo Vrhpoljsko pleh muziko nikoli ne bi povsem zabrisal, je nastal pričujoči zbornik o zgodovini prve Vrhpoljske godbe, ki je delovala v letih od 1951 do 1954.

Zapise je zbrala in uredila Sonja Groznik.

Želja po ustanovitvi godbe v Vrhpolju je začela zoreti že takoj po koncu 2. svetovne vojne. Kljub omejenim možnostim, je bila želja močnejša in v jeseni leta 1951 je ideja postala resničnost.  Glavna pobudnika in organizatorja ustanovitve sta bila sedaj že pokojni Franc Božič, ki je takrat služboval na Colu kot matičar in Gasilsko društvo Vrhpolje. Franc Božič, ki je v sebi nosil neverjetno željo po kulturnem udejstvovanju,  je v Vrhpolje privabil kapelnika Jožkota Petroviča iz Opatjega Sela. Kapelnik je s seboj v vas pripeljal tudi slabo polovico potrebnih inštrumentov. Vsa ostala glasbila je priskrbela republiška gasilska zveza.

Tako se je začelo… Naši fantje so se udeležili avdicije pri kapelniku in prav kmalu so se že učili poznavanja not in igranja na izbrane inštrumente. Čez dobre tri mesece so nadebudni mladeniči že opravljali izpit iz teorije. V tistem času je vsa vas dobesedno živela z "muziko", čeprav se je našlo kar nekaj dvomljivcev, pa tudi takih, ki so v glasbi videli pregreho, ki ne bo prinesla nič dobrega. A večina vaščanov je težko pričakovala prvi gasilski bal z domačo pleh muziko. Godbeniki so pod budnim ušesom kapelnika pridno vadili v hiši nasproti Cudermanovih, ki je bila zaradi odhoda njenih lastnikov v tujino v tistem obdobju prazna. Šolo in sestanke so godbeniki imeli v prosvetni dvorani. Fantje so se hitro učili in kot je bilo pričakovati, so čez noč dozoreli v muzikante gasilske pihalne godbe Vrhpolje. Začeli so se vrstiti nastopi doma in po drugih krajih Vipavske doline. Glasba jih je popeljala do Nove Gorice in še dlje do Mosta na Soči. Najpomembnejši dogodek pa je bil za godbo nastop leta 1953, na  vsedržavnem mitingu na Okroglici pri Novi Gorici. Godba je ob tej priložnosti kar tri dni zaporedoma igrala na mitingu, ki se ga je takrat udeležil tudi tovariš Tito.

Največ veselja je godbi v času njenega delovanja prinašalo igranje na vaških veselicah, šagrah, gasilskih balih in drugih prireditvah. Igrali so koračnice, valčke, polke in vse, na kar se je dalo lepo plesati. Plesalo pa se je v tistih težkih časih veliko in s posebno radostjo. Fantje, ki so imeli to srečo, da so lahko igrali v godbi, so bili zelo čislani in iskani tudi pri dekletih. A je že tako, da muzikantovo dekle nemalokrat potegne kratko, ker mora svojega muzikanta čakati na klopi, medtem ko se drugi veselo vrtijo po plesiščih.

V letih delovanja vrhpoljske godbe, so gasilci plese ali bale, kot so jim takrat pravili, pripravljali na odprtem plesišču. Plesišče je bilo v Vrhpolju postavljeno ob Bognarjevi (Ambrožičevi) hiši, kjer je bilo  ravno dovolj prostora, da so lahko postavili lesen pod v velikosti približno 10×10 metrov. Plesišče so ogradili z zelenimi vejami, na nekoliko višje postavljenem odru pa je sedela in igrala godba. Dvoje odprtin je vodilo na plesišče. Fantje so pri blagajni kupovali vstopnice za ples, ena karta za tri plese. Ponosno so vodili razigrana dekleta k sredini plesišča. Okrog in okrog zelene ograje so se drenjali otroci, kukali skozi vejice na plesišče in strmeli v usklajene plesne korake plesalcev ob ritmih valčkov in polk. Starejše ženske in možje so stali nekoliko zadaj in z budnim očesom spremljali dogajanje na plesišču. Ob spominu na prelepe zvoke, ki so jih godbeniki izvabljali iz svojih inštrumentov, se mnogim še danes stoži po tistem težkem a lepem času.

Godbeniki so mnogim Vrhpoljcem dali neprecenljivo darilo: prelepe spomine na našo in njihovo mladost!
Žal je godba že po treh letih zašla v težko krizo, ki jo je povzročil odhod mnogih godbenikov na služenje vojaškega roka. Vojaščino so v tistem času služili najmanj dve leti, v mornarici celo tri leta. V letu 1954 je bilo h vojakom hkrati vpoklicanih osem godbenikov in v ansamblu je naenkrat nastala vrzel, ki je ni bilo mogoče več zakrpati. Vojaščina je bila tisto nujno zlo, zaradi katerega je godba razpadla.

Kapelnik, ki je ostal brez službe,  je odšel učit drugam. S seboj je odnesel inštrumente, ki jih je pripeljal v Vrhpolje, ostala glasbila pa so gasilci morali vrniti "na republiko". Vrhpoljcem je ostal le nostalgičen spomin na njihovo pleh muziko in tiha želja, da bi nekoč, v boljših časih ponovno imeli svojo godbo.

In ta želja se je po 48 letih Vrhpoljcem uresničila z ustanovitvijo Kulturnega društva Pihalna godba Vrhpolje, Vipava. Današnja godba nadaljuje tradicijo prve gasilske godbe in v svojih vrstah združuje mnoge vnuke takratnih godbenikov. Nastala je po večmesečnih prizadevanjih Vrhpoljskih gasilcev, predvsem pa zaradi neizmerne volje in truda našega prvega predsednika Dušana Tomažiča, ki je več let verjel, da je ta želja uresničljiva. Mi, potomci teh godbenikov, ki še danes s ponosom in žarom v očeh govorijo o svoji muziki, čutimo prijetno dolžnost in poslanstvo, da vsem, ki niso pozabili, kako so naši očetje in dedje v veliko bolj nenaklonjenih časih ustanavljali godbo, povemo, da pomemben del vrhpoljske zgodovine ni in nikoli ne bo odšel v pozabo. Predvsem pa, da je Vrhpolje zmeraj bilo in je še vedno,  vas naprednih ljudi, kjer tudi kultura najde svoje mesto.

Vsaka generacija zaznamuje svoj čas po svojih najboljših močeh, sposobnostih in zmožnostih. Na žalost je veliko godbenikov prve Vrhpoljske godbe že pokojnih, a spomin nanje še živi in nas spodbuja v zavezanosti ciljem godbeništva na Slovenskem ozemlju.

1.vrsta na vrhu z leve:

FRANCE LAVRENČIČ (Lukcov), TOMAŽIČ JOŽE (Markov), JOŽE KOBAL (Vrčonov), UKMAR MARIJO (Skokov iz Dupelj)

2.vrsta z vrha z leve:

EDO ŽORŽ (iz Dupelj), MARIJO GULIČ (Šmonov), FRANCE KRAPEŽ (Ubeljcov), SILVO TOMAŽIČ (Markov), BAJC FRANC (Bajcov iz Dupelj), MIRO SEVER (Parklov)

3.vrsta z leve:

LAVRENČIČ RUDI (Tišlerjev), MARC FRANC (Štimov), IVAN AMBROŽIČ (Bognarjov), TONE BOŽIČ (kovač Godnov iz Vipave), BOŽIČ DANILO (Žgavcov), PREMRL IVAN (Ograderjev-Bartelnov), PREMRL EDO (Kovačev), KOREN RAFKO (iz Budanj), KASTELAN JOŽE (Kastelanov iz Zemona), FRANC DOMENIK (Dmejhov)

4.vrsta sedijo:

MARC ERNO (Kovačev), LAVRENČIČ STANO (Grogarjev), NUSDORFER GUSTL (Skoncov), LOJZE FURLAN (iz Dupelj), SLAVKO HLAD (Čehovinov), DEDO KOBAL (Hladov), Kapelnik JOŽKO PETROVIČ, NUSDORFER NINO (Skoncov), AMBROŽIČ FRANC (Frlan s cejste), PREMRL NADO (Kovačev), LOJZE KODELJA (z Dupelj), JOŽE CURK (Curkov)

5.vrsta, sedijo na tleh z leve:

ZORO PREMRL (Polončk), SILVO PREMRL (od Francke Raganistove), LOJZE ŠKRLJ (iz Dupelj,v ogradi)

1.vrsta na vrhu z leve:

ZORO PREMRL (Polončk), FRANC KODELJA (Franckov), MIRO SEVER  (Parklov), SILVO TOMAŽIČ (Markov), TOMAŽIČ JOŽE (Markov), DANE KODELJA (Preglov), JOŽE KOBAL (Vrčonov), UKMAR MARIJO (Skokov iz Dupelj), BAJC FRANC (Bajcov iz Dupelj), MARIJO GULIČ (Šmonov),  JOŽE CURK (Curkov)

2.vrsta z vrha z leve:

SLAVKO HLAD (Čehovinov), SEVER JANKO (Šendrinov iz Zemona), JOŽE KASTELAN, PREMRL EDO (Kovačev),  PREMRL IVAN (Ograderjev-Bartelnov), BOŽIČ DANILO (Žgavcov),  AMBROŽIČ IVAN (Bognarjev), FRANCE LAVRENČIČ (Lukcov), TONE BOŽIČ (kovač Godnov iz Vipave), LOJZE KODELJA (z Dupelj), MARC FRANC (Štimov)

3.vrsta z leve:

MARC ERNO (Kovačev), LAVRENČIČ STANO (Grogarjev),  NUSDORFER GUSTL (Skoncov), DEDO KOBAL (Hladov), LOJZE FURLAN (iz Dupelj),  Kapelnik JOŽKO PETROVIČ, NUSDORFER ANTON-NINO (Skoncov), AMBROŽIČ FRANC (Frlan s cejste), PREMRL NADO (Kovačev),............................,

FRANCE KRAPEŽ (Ubeljcov), TONE LAVRENČIČ (Prklčov)

4.vrsta sedita na tleh:

ŽORŽ EDO (Žoržov z Dupelj), SILVO PREMRL (od Francke Raganistove)

NEKAJ SPOMINOV NA KAPELNIKA JOŽKOTA PETROVIČA MED TRI LETNIM BIVANJEM V VRHPOLJU

Jožko Petrovič se je po prihodu v našo vas nastanil v izpraznjeni hiši nasproti Cudermanovih. Kakšnih omembe vrednih  sredstev za preživljanje ni imel. Nekaj malega denarja mu je sicer dajalo prostovoljno gasilsko društvo, kar pa ni zadostovalo za preživljanje.  Zato so ga zlasti na začetku službovanja, hranile družine godbenikov. Pri vsaki hiši je jedel  po en teden, kasneje, ko se je že nekoliko ustalil, pa le še ob nedeljah.Zaradi omejenih prihodkov se je ukvarjal še z dodatnimi dejavnostmi.  Znašel se je predvsem tako, da je v praznih prostorih hiše, v kateri je živel,  gojil gosenice sviloprejke, ki se hranijo izključno z listi murve. Pri nabiranju murvinih listov so mu vestno pomagali fantje iz godbe. Murvo so mu z vozom vozili iz vseh okoliških vasi, saj so gosenice, preden se zabubijo, izredno nenasitne. Tista leta je naši vasi grozilo, da bomo ob vse murve. Vsa drevesa so bila obsekana. Navdušenje nad gojenjem sviloprejk se je prijelo tudi nekaj godbenikov, a bolj kot zaradi lastnega veselja, verjetno iz razloga, da bi pomagali svojemu kapelniku, ki je nekako vendarle moral preživeti. V tistem času godbeniki niso plačevali šolnin, saj ljudje niso imeli od kje vzeti denarja. Edino plačilo je bilo delo in morda kakšen obrok hrane.

---

Čeprav je čas od nastanka godbe, deloma  že prekrila koprena pozabe, se je vendarle ohranilo nekaj spominov na prigode tistega časa. Del teh je zbranih v naslednjih odstavkih.

  VOŽNJA NA SANEH

Daljnega leta 1952, ko v vasi ni bilo nobenega avtomobila, še manj traktorja in je bila revščina stalna spremljevalka vaščanov, se je v Vrhpolju  zgodila prometna nesreča. Poleg vozov, so se ljudje v tistem času prevažali le še s kolesi, ki pa so seveda bila opremljena bolj slabo, predvsem pa niso imela luči.

Za konec pa še spomin na smešno dogodivščino, ki je le dokaz, da prvi vrhpoljski godbeniki niso bili nič manj razposajeni, kot so danes njihovi vnuki.

Godba je igrala v Kanalu. Bili so zelo uspešni in ponosni nase. Uspeh je bilo potrebno nekoliko zaliti, vendar tako, da kapelnik tega ni opazil. Domov so se vračali s tovornjakom, ki ga je vozil Fabijan iz Vipave. Ta je bil daleč naokoli edini lastnik in šofer tovornjaka. Glave so bile zaradi vina malce razgrete in godci so se med sabo sprli. Med prerekanjem je Jože Kobal-Vrčonov pograbil boben in z njim mahnil po glavi Jožeta Božiča iz Vipave. Udarec je bil dovolj krepak, da je Božičeva glava predrla opno bobna in pogledala skozi. Seveda so se vsi iz srca nasmejali ob tem prizoru. Nekoliko bolj kisel pa je bil menda nasmeh matere Vrčonke, ki je morala kapelniku plačati novo opno za boben, da so godbeniki lahko spet igrali.