OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: DOMOV arrow PIHALNI ORKESTER VRHPOLJE arrow ZGODOVINA
PDF Natisni E-pošta

ZGODOVINA PRVE PIHALNE GODBE V VRHPOLJU


Spomin je nekaj, kar z leti postaja vse bolj megleno, nekaj, kar se počasi avztrajno izgublja v  množici novih innovih dogodkov. Da se spomin na prvo Vrhpoljsko pleh muziko nikoli ne bi povsemzabrisal, je nastal pričujoči zbornik o zgodovini prve Vrhpoljske godbe, ki jedelovala v letih od 1951 do 1954.

 

Zapise je zbrala in uredila SonjaGroznik.


Želja po ustanovitvi godbe v Vrhpolju je začela zoreti že takoj po koncu 2.svetovne vojne. Kljub omejenim možnostim, je bila želja močnejša in v jesenileta 1951 je ideja postala resničnost. Glavna pobudnika in organizatorja ustanovitve sta bila sedaj že pokojniFranc Božič, ki je takrat služboval na Colu kot matičar in Gasilsko društvoVrhpolje. Franc Božič, ki je v sebi nosil neverjetno željo po kulturnemudejstvovanju,  je v Vrhpolje privabilkapelnika Jožkota Petroviča iz Opatjega Sela. Kapelnik je s seboj v vaspripeljal tudi slabo polovico potrebnih inštrumentov. Vsa ostala glasbila jepriskrbela republiška gasilska zveza.

 

Tako se je začelo… Naši fantje so seudeležili avdicije pri kapelniku in prav kmalu so se že učili poznavanja not inigranja na izbrane inštrumente. Čez dobre tri mesece so nadebudni mladeniči žeopravljali izpit iz teorije. V tistem času je vsa vas dobesedno živela z"muziko", čeprav se je našlo kar nekaj dvomljivcev, pa tudi takih, kiso v glasbi videli pregreho, ki ne bo prinesla nič dobrega. A večina vaščanovje težko pričakovala prvi gasilski bal z domačo pleh muziko. Godbeniki so podbudnim ušesom kapelnika pridno vadili v hiši nasproti Cudermanovih, ki je bilazaradi odhoda njenih lastnikov v tujino v tistem obdobju prazna. Šolo insestanke so godbeniki imeli v prosvetni dvorani. Fantje so se hitro učili inkot je bilo pričakovati, so čez noč dozoreli v muzikante gasilske pihalne godbeVrhpolje. Začeli so se vrstiti nastopi doma in po drugih krajih Vipavskedoline. Glasba jih je popeljala do Nove Gorice in še dlje do Mosta na Soči.Najpomembnejši dogodek pa je bil za godbo nastop leta 1953, na  vsedržavnem mitingu na Okroglici pri NoviGorici. Godba je ob tej priložnosti kar tri dni zaporedoma igrala na mitingu,ki se ga je takrat udeležil tudi tovariš Tito.

 

Največ veselja je godbi v času njenegadelovanja prinašalo igranje na vaških veselicah, šagrah, gasilskih balih indrugih prireditvah. Igrali so koračnice, valčke, polke in vse, na kar se jedalo lepo plesati. Plesalo pa se je v tistih težkih časih veliko in s posebnoradostjo. Fantje, ki so imeli to srečo, da so lahko igrali v godbi, so bilizelo čislani in iskani tudi pri dekletih. A je že tako, da muzikantovo deklenemalokrat potegne kratko, ker mora svojega muzikanta čakati na klopi, medtemko se drugi veselo vrtijo po plesiščih.

V letih delovanja vrhpoljske godbe, sogasilci plese ali bale, kot so jim takrat pravili, pripravljali na odprtemplesišču. Plesišče je bilo v Vrhpolju postavljeno ob Bognarjevi (Ambrožičevi)hiši, kjer je bilo  ravno dovoljprostora, da so lahko postavili lesen pod v velikosti približno 10×10 metrov.Plesišče so ogradili z zelenimi vejami, na nekoliko višje postavljenem odru paje sedela in igrala godba. Dvoje odprtin je vodilo na plesišče. Fantje so priblagajni kupovali vstopnice za ples, ena karta za tri plese. Ponosno so vodilirazigrana dekleta k sredini plesišča. Okrog in okrog zelene ograje so sedrenjali otroci, kukali skozi vejice na plesišče in strmeli v usklajene plesnekorake plesalcev ob ritmih valčkov in polk. Starejše ženske in možje so stalinekoliko zadaj in z budnim očesom spremljali dogajanje na plesišču. Ob spominuna prelepe zvoke, ki so jih godbeniki izvabljali iz svojih inštrumentov, semnogim še danes stoži po tistem težkem a lepem času.

Godbeniki so mnogim Vrhpoljcem dalineprecenljivo darilo: prelepe spomine na našo in njihovo mladost!
Žal je godba že po treh letih zašla v težko krizo, ki jo je povzročil odhodmnogih godbenikov na služenje vojaškega roka. Vojaščino so v tistem časuslužili najmanj dve leti, v mornarici celo tri leta. V letu 1954 je bilo hvojakom hkrati vpoklicanih osem godbenikov in v ansamblu je naenkrat nastalavrzel, ki je ni bilo mogoče več zakrpati. Vojaščina je bila tisto nujno zlo,zaradi katerega je godba razpadla.

Kapelnik, ki je ostal brezslužbe,  je odšel učit drugam. S seboj jeodnesel inštrumente, ki jih je pripeljal v Vrhpolje, ostala glasbila pa sogasilci morali vrniti "na republiko". Vrhpoljcem je ostal lenostalgičen spomin na njihovo pleh muziko in tiha želja, da bi nekoč, v boljšihčasih ponovno imeli svojo godbo.

In ta želja se je po 48 letih Vrhpoljcemuresničila z ustanovitvijo Kulturnega društva Pihalna godba Vrhpolje, Vipava.Današnja godba nadaljuje tradicijo prve gasilske godbe in v svojih vrstahzdružuje mnoge vnuke takratnih godbenikov. Nastala je po večmesečnihprizadevanjih Vrhpoljskih gasilcev, predvsem pa zaradi neizmerne volje in trudanašega prvega predsednika Dušana Tomažiča, ki je več let verjel, da je ta željauresničljiva. Mi, potomci teh godbenikov, ki še danes s ponosom in žarom v očehgovorijo o svoji muziki, čutimo prijetno dolžnost in poslanstvo, da vsem, kiniso pozabili, kako so naši očetje in dedje v veliko bolj nenaklonjenih časihustanavljali godbo, povemo, da pomemben del vrhpoljske zgodovine ni in nikoline bo odšel v pozabo. Predvsem pa, da je Vrhpolje zmeraj bilo in je ševedno,  vas naprednih ljudi, kjer tudikultura najde svoje mesto.

Vsaka generacija zaznamuje svoj čas posvojih najboljših močeh, sposobnostih in zmožnostih. Na žalost je velikogodbenikov prve Vrhpoljske godbe že pokojnih, a spomin nanje še živi in nasspodbuja v zavezanosti ciljem godbeništva na Slovenskem ozemlju.

 




Gasilska godba Vrhpolje

GASILSKA GODBA VRHPOLJE, KI JE DELOVALA OD LETA 1951-1954


1.vrsta na vrhu z leve:

FRANCE LAVRENČIČ (Lukcov), TOMAŽIČ JOŽE (Markov), JOŽE KOBAL(Vrčonov), UKMAR MARIJO (Skokov iz Dupelj)

2.vrsta z vrha z leve:

EDO ŽORŽ (iz Dupelj), MARIJO GULIČ (Šmonov), FRANCE KRAPEŽ(Ubeljcov), SILVO TOMAŽIČ (Markov), BAJC FRANC (Bajcov iz Dupelj), MIRO SEVER(Parklov)

3.vrsta z leve:

LAVRENČIČ RUDI (Tišlerjev), MARC FRANC (Štimov), IVAN AMBROŽIČ(Bognarjov), TONE BOŽIČ (kovač Godnov iz Vipave), BOŽIČ DANILO (Žgavcov),PREMRL IVAN (Ograderjev-Bartelnov), PREMRL EDO (Kovačev), KOREN RAFKO (izBudanj), KASTELAN JOŽE (Kastelanov iz Zemona), FRANC DOMENIK (Dmejhov)

4.vrsta sedijo:

MARC ERNO (Kovačev), LAVRENČIČ STANO (Grogarjev), NUSDORFERGUSTL (Skoncov), LOJZE FURLAN (iz Dupelj), SLAVKO HLAD (Čehovinov), DEDO KOBAL(Hladov), Kapelnik JOŽKO PETROVIČ, NUSDORFER NINO (Skoncov), AMBROŽIČ FRANC(Frlan s cejste), PREMRL NADO (Kovačev), LOJZE KODELJA (z Dupelj), JOŽE CURK(Curkov)

5.vrsta, sedijo na tleh z leve:

ZORO PREMRL (Polončk),SILVO PREMRL (od Francke Raganistove), LOJZE ŠKRLJ (iz Dupelj,v ogradi)




Image

1.vrsta na vrhu zleve:

ZORO PREMRL (Polončk),FRANC KODELJA (Franckov), MIRO SEVER (Parklov), SILVO TOMAŽIČ (Markov), TOMAŽIČ JOŽE (Markov), DANE KODELJA(Preglov), JOŽE KOBAL (Vrčonov), UKMAR MARIJO (Skokov iz Dupelj), BAJC FRANC(Bajcov iz Dupelj), MARIJO GULIČ (Šmonov), JOŽE CURK (Curkov)

2.vrsta z vrha zleve:

SLAVKO HLAD (Čehovinov),SEVER JANKO (Šendrinov iz Zemona), JOŽE KASTELAN, PREMRL EDO (Kovačev),  PREMRL IVAN (Ograderjev-Bartelnov), BOŽIČDANILO (Žgavcov),  AMBROŽIČ IVAN (Bognarjev),FRANCE LAVRENČIČ (Lukcov), TONE BOŽIČ (kovač Godnov iz Vipave), LOJZE KODELJA(z Dupelj), MARC FRANC (Štimov)

3.vrsta z leve:

MARC ERNO (Kovačev),LAVRENČIČ STANO (Grogarjev),  NUSDORFERGUSTL (Skoncov), DEDO KOBAL (Hladov), LOJZE FURLAN (iz Dupelj),  Kapelnik JOŽKO PETROVIČ, NUSDORFER ANTON-NINO(Skoncov), AMBROŽIČ FRANC (Frlan s cejste), PREMRL NADO(Kovačev),............................,

FRANCE KRAPEŽ (Ubeljcov),TONE LAVRENČIČ (Prklčov)

4.vrsta sedita natleh:

ŽORŽ EDO (Žoržov zDupelj), SILVO PREMRL (od Francke Raganistove)


NEKAJ SPOMINOV NAKAPELNIKA JOŽKOTA PETROVIČA MED TRI LETNIM BIVANJEM V VRHPOLJU



Jožko Petrovičse je po prihodu v našo vas nastanil v izpraznjeni hiši nasproti Cudermanovih.Kakšnih omembe vrednih  sredstev zapreživljanje ni imel. Nekaj malega denarja mu je sicer dajalo prostovoljnogasilsko društvo, kar pa ni zadostovalo za preživljanje.  Zato so ga zlasti na začetku službovanja,hranile družine godbenikov. Pri vsaki hiši je jedel  po en teden, kasneje, ko se je že nekolikoustalil, pa le še ob nedeljah.Zaradi omejenih prihodkov se je ukvarjal še zdodatnimi dejavnostmi.  Znašel se jepredvsem tako, da je v praznih prostorih hiše, v kateri je živel,  gojil gosenice sviloprejke, ki se hranijoizključno z listi murve. Pri nabiranju murvinih listov so mu vestno pomagalifantje iz godbe. Murvo so mu z vozom vozili iz vseh okoliških vasi, saj sogosenice, preden se zabubijo, izredno nenasitne. Tista leta je naši vasigrozilo, da bomo ob vse murve. Vsa drevesa so bila obsekana. Navdušenje nad gojenjemsviloprejk se je prijelo tudi nekaj godbenikov, a bolj kot zaradi lastnegaveselja, verjetno iz razloga, da bi pomagali svojemu kapelniku, ki je nekakovendarle moral preživeti. V tistem času godbeniki niso plačevali šolnin, sajljudje niso imeli od kje vzeti denarja. Edino plačilo je bilo delo in mordakakšen obrok hrane.

JOŽKO PETROVIČ


 

 

 

Čeprav je čas od nastanka godbe,deloma  že prekrila koprena pozabe, se jevendarle ohranilo nekaj spominov na prigode tistega časa. Del teh je zbranih vnaslednjih odstavkih.

 

 

 

 

  VOŽNJA NA SANEH


Vožnjana saneh je naslov  simfonijeIlije Čajkovskega, ki so jo igrali godci prve Vrhpoljske godbe. Da bi jo ljudječimbolj vzeli za svojo, je kapelnik prišel na posebno idejo. Godbenike jerazporedil in  posedel na kostanje predcerkvijo. Ko je po cesti iz smeri Dupelj pripeljala lepa kočija s konjskovprego, je kočijaž pri šoli zatrobil, na kostanjih pa so fantje začeli igratito prelepo simfonijo. Učinek je bil menda odličen in nepozaben, pa čepravtakrat ni bilo snega in tudi ne sani. Bila pa je kočija in bila je volja,vaščanom ponuditi nekaj posebnega. Tudi danes bi bilo lepo doživeti kajpodobnega.

Po spominu Ivana Premrla-Ogradarjevega-Bartelnovga



GOSTOVANJA


Naši godci so hodili gostovat po zgornji Vipavski dolini. Vozili so se zvozovi, ki so jih nekoliko okrasili, kot se za muzikante spodobi. Z nastopi soseveda tudi nekaj malega zaslužili. Leta 1953 so šli gostovat na Most na Soči.Tam je bil 2. kongres gasilske zveze Slovenije. Ob tej priložnosti jim jegasilska zveza celo priskrbela tovornjak, da bi jih odpeljal  na cilj. Tovornjak je bil seveda odprt invožnja z njim je pomenila resno nevarnost za prehlad ali še kaj hujšega.  Toda fantje so bili mladi in nihče ni dobilpljučnice. Hvala bogu! Sicer so bili svežega zraka in burje vajeni. Ob nedeljahpopoldne so se dobivali pred cerkvijo in igrali sebi in vaščanom v veselje. Resje vsa vas živela s »pleh muziko«, zato so spomini in emocije na tisti čas ševedno zelo močni.



Po spominu Ivana Premrla-Ogradarjevega-Bartelnovga



VAJE NA LASTNO PEST


Ko so fantje obvladali note in že znali za silo igrati, so se ob nedeljahpod noč velikokrat dobili na sejmišču nad vasjo. Franc Božič, ki je znal igratiharmoniko, se je v tistem času že začel navduševati nad jazzom, ki se je izzahoda sramežljivo širil tudi v Evropo. Pridružili so se mu nekateri godbenikis trobento in klarinetom. Ta zvrst glasbe je bila zanimiva in nova in vaščaniso se koncertu v malem radi pridružili. Vsem je bilo lepo in zabavno, doklerkapelniku  ni prišlo na ušesa, da se vvasi pojavlja nova sekcija brez njegove vednosti.  Bil je razburjen in jezen in je nemudomapreprečil njeno delovanje. Vztrajal je, da je le godba tisto ta pravo, ne pa taneumni jazz, kot ga je poimenoval. Tako je že v samem začetku preprečilnadebudnežem, da bi svoje igranje nadgrajevali v drugih glasbenih zvrsteh. Odvseh godbenikov je le en sam odšel med profesionalce. To je bil NinoNusdorfer-Skoncev, ki je znanje, ki ga je dobil v godbi, plemenitil tudi porazpadu Vrhpoljske godbe.  Vsi smo biliponosni nanj ob misli, da ni šel ves trud tistih treh let, kolikor časa jebanda obstajala, v nič.

Po spominu Ivana Premrla-Ogradarjevega-Bartelnovga



POGREB

V vasi je živel siromak Slejko. Bival je v baraki za nekdanjo trgovino.Bil je brez sredstev in zapuščen. Spominjamo se ga kot visokega in izrednosuhega možakarja. Bil je vedno lačen in umazan, vendar izredno premeten. Kljubiznajdljivosti je svoje premoženje po neumnosti v celoti zapravil in bil jeprisiljen živeti skoraj na dnu. Tako kot je živel, je tudi umrl. A godci so seodločili, da mu pripravijo slovesen in razkošen pogreb. Postavili so se okolibajte in pričeli igrati v trenutku, ko je prišel duhovnik k pokojniku.Pokojnika so med igranjem žalostink spremljali vso pot do pokopališča.Vrhpoljci pa so kukali skozi okna hiš in kar niso mogli dojeti, kaj se dogaja.Sprevod je bil majhen. Kakšnih deset vaščanov in godba, ki je igrala tudipotem, ko je bil revež Slejko že v grobu. To je bilo človekoljubno dejanje, dasmo upravičeno lahko ponosni nanj. Tudi to je poslanstvo godbe in prav bi bilo,da bi se tega večkrat spomnili.

Po spominu Ivana Premrla-Ogradarjevega-Bartelnovga



PUST


Za pusta leta 1952, so si godci domislili obiskati prav vsako hišo vVrhpolju in Dupljah, brez izjeme. Pred vsako hišo so zaigrali po eno od krajšihskladb, ki so jih že znali zaigrati. Ljudje so bili navdušeni. Prihajali so izhiš in polagali darove v oprtni koš. Krofe, klobase, jajca. Nabralo se jeveliko vsega. Godci vse do danes niso pozabili tistega pusta in še zlasti večerje,ki je sledila, ko so izpraznili koš. Le kje so danes tisti godci, da bi tudi vta čas prinesli pustne radosti! Vedeti je treba, da takrat niso hodili množičnov službo in visoke šole, bilo je več časa za druženje in za vse  te lepe dogodke.  Seveda se vsi vaščani niso strinjali stovrstnim pustnim rajanjem, ki se je zavleklo še v strogo postno pepelničnosredo. Zato so v eni od vrhpoljskih hiš godcem podarili posebne krofe, oblikovane iz polente. A ker fantje nisorazumeli sporočila , so krofe poslali po pošti nazaj prvotnim lastnikom, češnaj jih kar sami pojedo.

Po spominu Ivana Premrla-Ogradarjevega-Bartelnovga


ODHOD K VOJAKOM


Včasih so fantje odhajali k vojakom s težkim srcem, toda častno. Dolga innaporna vojaščina, ki je trajala od dve do tri leta, je marsikateremu fantumočno načela zdravje. Iz odhajajočih fantincev so se domov vračali zreli inizkušeni možje. Ko so k vojakom odhajali naši godci, jih je vsa godbaspremljala do Vipave na avtobus. Vso pot so korakali in igrali. Ob slovesu jevsak odhajajoči za slovo in spomin na dom, dobil rdeč nagelj od vrhpoljskihdeklet. Navada je bila, da si je fant zataknil nagelj za klobuk in se poslovil od vasi.  Naneslo je, da le Nado Premrl-Kovačev ni imelnageljna. Pravi nagelj zanj je takrat cvetel nekje v Dolgi Poljani. Ko je obodhodu k vojakom šel mimo Počkarjeve hiše, je stara teta Počkarjeva utrgalasvoj nagelj na "ganjku" in ga podarila Nadotu, češ, da mora iz vasi»kompleten«. Lesen kufer in rdeč nagelj ! Pa zbogom fantje!

Po spominu Nadota Premrla-Kovačevga



PROMETNA NESREČA


Daljnega leta 1952, ko v vasi ni bilo nobenega avtomobila, še manjtraktorja in je bila revščina stalna spremljevalka vaščanov, se je vVrhpolju  zgodila prometna nesreča. Polegvozov, so se ljudje v tistem času prevažali le še s kolesi, ki pa so sevedabila opremljena bolj slabo, predvsem pa niso imela luči.

FrancKrapež-Ubelcov, ki je takrat štel kakih šestnajst let, je tekel s svojiminstrumentom na vaje. Bila je noč in tema kot v rogu. Razsvetljave v vasi ni bilo. Pred cerkvijo so dan prejpripeljali grušč za nasutje ceste. Francelj je tekel po spominu, ker pač predsabo ni nič videl. Tedaj se je iz teme prikazal kolesar. France je butnil vanj,možakarja je vrglo na grušč od koder se je pobiral ves opraskan in potolčen.Francelj se je močno prestrašil in stekel po pomoč.Ko je kapelnik prihitel naprizorišče z lučjo, tam ni bilo nikogar več. Je pa zato naslednji  dan po vasi zaokrožila novica, da so zvečernamerno napadli Janeza Čermelja in mu hoteli ukrasti  bicikel. Zadevo je moral pojasniti kapelnik, ki je vaščane pomiril z opisomokoliščin dogodka med Franceljnom  inJanezom.

Po spominu Franca Krapeža-Ubelcovga






BOBENČEK


Za konec pa še spomin na smešno dogodivščino, ki je le dokaz, da prvivrhpoljski godbeniki niso bili nič manj razposajeni, kot so danes njihovivnuki.

Godba je igrala v Kanalu. Bili so zelo uspešni in ponosni nase. Uspeh jebilo potrebno nekoliko zaliti, vendar tako, da kapelnik tega ni opazil. Domovso se vračali s tovornjakom, ki ga je vozil Fabijan iz Vipave. Ta je bil dalečnaokoli edini lastnik in šofer tovornjaka. Glave so bile zaradi vina malcerazgrete in godci so se med sabo sprli. Med prerekanjem je Jože Kobal-Vrčonovpograbil boben in z njim mahnil po glavi Jožeta Božiča iz Vipave. Udarec je bildovolj krepak, da je Božičeva glava predrla opno bobna in pogledala skozi.Seveda so se vsi iz srca nasmejali ob tem prizoru. Nekoliko bolj kisel pa jebil menda nasmeh matere Vrčonke, ki je morala kapelniku plačati novo opno zaboben, da so godbeniki lahko spet igrali.

O tem,kaj se je v zvezi s tem dogajalo tiste dni pri Vrčonovih, žal ni verodostojnihpodatkov....

 

 


Po spominu Jožeta Tomažiča-Markovga in Jožeta Škrlja-Nandetovga




Zapisala Sonja Groznik
Vrhpolje, julij 2009