OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.

Prijavni obrazec

Prijava / Registracija
You are here: DOMOV arrow PIHALNI ORKESTER VRHPOLJE arrow ZGODOVINA
PDF Natisni E-pošta

ZGODOVINA PRVE PIHALNE GODBE V VRHPOLJU


Spomin je nekaj, kar z leti postaja vse bolj megleno, nekaj, kar se počasi a vztrajno izgublja v  množici novih in novih dogodkov. Da se spomin na prvo Vrhpoljsko pleh muziko nikoli ne bi povsem zabrisal, je nastal pričujoči zbornik o zgodovini prve Vrhpoljske godbe, ki je delovala v letih od 1951 do 1954.

 

Zapise je zbrala in uredila Sonja Groznik.


Želja po ustanovitvi godbe v Vrhpolju je začela zoreti že takoj po koncu 2. svetovne vojne. Kljub omejenim možnostim, je bila želja močnejša in v jeseni leta 1951 je ideja postala resničnost.  Glavna pobudnika in organizatorja ustanovitve sta bila sedaj že pokojni Franc Božič, ki je takrat služboval na Colu kot matičar in Gasilsko društvo Vrhpolje. Franc Božič, ki je v sebi nosil neverjetno željo po kulturnem udejstvovanju,  je v Vrhpolje privabil kapelnika Jožkota Petroviča iz Opatjega Sela. Kapelnik je s seboj v vas pripeljal tudi slabo polovico potrebnih inštrumentov. Vsa ostala glasbila je priskrbela republiška gasilska zveza.

 

Tako se je začelo… Naši fantje so se udeležili avdicije pri kapelniku in prav kmalu so se že učili poznavanja not in igranja na izbrane inštrumente. Čez dobre tri mesece so nadebudni mladeniči že opravljali izpit iz teorije. V tistem času je vsa vas dobesedno živela z "muziko", čeprav se je našlo kar nekaj dvomljivcev, pa tudi takih, ki so v glasbi videli pregreho, ki ne bo prinesla nič dobrega. A večina vaščanov je težko pričakovala prvi gasilski bal z domačo pleh muziko. Godbeniki so pod budnim ušesom kapelnika pridno vadili v hiši nasproti Cudermanovih, ki je bila zaradi odhoda njenih lastnikov v tujino v tistem obdobju prazna. Šolo in sestanke so godbeniki imeli v prosvetni dvorani. Fantje so se hitro učili in kot je bilo pričakovati, so čez noč dozoreli v muzikante gasilske pihalne godbe Vrhpolje. Začeli so se vrstiti nastopi doma in po drugih krajih Vipavske doline. Glasba jih je popeljala do Nove Gorice in še dlje do Mosta na Soči. Najpomembnejši dogodek pa je bil za godbo nastop leta 1953, na  vsedržavnem mitingu na Okroglici pri Novi Gorici. Godba je ob tej priložnosti kar tri dni zaporedoma igrala na mitingu, ki se ga je takrat udeležil tudi tovariš Tito.

 

Največ veselja je godbi v času njenega delovanja prinašalo igranje na vaških veselicah, šagrah, gasilskih balih in drugih prireditvah. Igrali so koračnice, valčke, polke in vse, na kar se je dalo lepo plesati. Plesalo pa se je v tistih težkih časih veliko in s posebno radostjo. Fantje, ki so imeli to srečo, da so lahko igrali v godbi, so bili zelo čislani in iskani tudi pri dekletih. A je že tako, da muzikantovo dekle nemalokrat potegne kratko, ker mora svojega muzikanta čakati na klopi, medtem ko se drugi veselo vrtijo po plesiščih.

V letih delovanja vrhpoljske godbe, so gasilci plese ali bale, kot so jim takrat pravili, pripravljali na odprtem plesišču. Plesišče je bilo v Vrhpolju postavljeno ob Bognarjevi (Ambrožičevi) hiši, kjer je bilo  ravno dovolj prostora, da so lahko postavili lesen pod v velikosti približno 10×10 metrov. Plesišče so ogradili z zelenimi vejami, na nekoliko višje postavljenem odru pa je sedela in igrala godba. Dvoje odprtin je vodilo na plesišče. Fantje so pri blagajni kupovali vstopnice za ples, ena karta za tri plese. Ponosno so vodili razigrana dekleta k sredini plesišča. Okrog in okrog zelene ograje so se drenjali otroci, kukali skozi vejice na plesišče in strmeli v usklajene plesne korake plesalcev ob ritmih valčkov in polk. Starejše ženske in možje so stali nekoliko zadaj in z budnim očesom spremljali dogajanje na plesišču. Ob spominu na prelepe zvoke, ki so jih godbeniki izvabljali iz svojih inštrumentov, se mnogim še danes stoži po tistem težkem a lepem času.

Godbeniki so mnogim Vrhpoljcem dali neprecenljivo darilo: prelepe spomine na našo in njihovo mladost!
Žal je godba že po treh letih zašla v težko krizo, ki jo je povzročil odhod mnogih godbenikov na služenje vojaškega roka. Vojaščino so v tistem času služili najmanj dve leti, v mornarici celo tri leta. V letu 1954 je bilo h vojakom hkrati vpoklicanih osem godbenikov in v ansamblu je naenkrat nastala vrzel, ki je ni bilo mogoče več zakrpati. Vojaščina je bila tisto nujno zlo, zaradi katerega je godba razpadla.

Kapelnik, ki je ostal brez službe,  je odšel učit drugam. S seboj je odnesel inštrumente, ki jih je pripeljal v Vrhpolje, ostala glasbila pa so gasilci morali vrniti "na republiko". Vrhpoljcem je ostal le nostalgičen spomin na njihovo pleh muziko in tiha želja, da bi nekoč, v boljših časih ponovno imeli svojo godbo.

In ta želja se je po 48 letih Vrhpoljcem uresničila z ustanovitvijo Kulturnega društva Pihalna godba Vrhpolje, Vipava. Današnja godba nadaljuje tradicijo prve gasilske godbe in v svojih vrstah združuje mnoge vnuke takratnih godbenikov. Nastala je po večmesečnih prizadevanjih Vrhpoljskih gasilcev, predvsem pa zaradi neizmerne volje in truda našega prvega predsednika Dušana Tomažiča, ki je več let verjel, da je ta želja uresničljiva. Mi, potomci teh godbenikov, ki še danes s ponosom in žarom v očeh govorijo o svoji muziki, čutimo prijetno dolžnost in poslanstvo, da vsem, ki niso pozabili, kako so naši očetje in dedje v veliko bolj nenaklonjenih časih ustanavljali godbo, povemo, da pomemben del vrhpoljske zgodovine ni in nikoli ne bo odšel v pozabo. Predvsem pa, da je Vrhpolje zmeraj bilo in je še vedno,  vas naprednih ljudi, kjer tudi kultura najde svoje mesto.

Vsaka generacija zaznamuje svoj čas po svojih najboljših močeh, sposobnostih in zmožnostih. Na žalost je veliko godbenikov prve Vrhpoljske godbe že pokojnih, a spomin nanje še živi in nas spodbuja v zavezanosti ciljem godbeništva na Slovenskem ozemlju.

 




Gasilska godba Vrhpolje

GASILSKA GODBA VRHPOLJE, KI JE DELOVALA OD LETA 1951-1954


1.vrsta na vrhu z leve:

FRANCE LAVRENČIČ (Lukcov), TOMAŽIČ JOŽE (Markov), JOŽE KOBAL (Vrčonov), UKMAR MARIJO (Skokov iz Dupelj)

2.vrsta z vrha z leve:

EDO ŽORŽ (iz Dupelj), MARIJO GULIČ (Šmonov), FRANCE KRAPEŽ (Ubeljcov), SILVO TOMAŽIČ (Markov), BAJC FRANC (Bajcov iz Dupelj), MIRO SEVER (Parklov)

3.vrsta z leve:

LAVRENČIČ RUDI (Tišlerjev), MARC FRANC (Štimov), IVAN AMBROŽIČ (Bognarjov), TONE BOŽIČ (kovač Godnov iz Vipave), BOŽIČ DANILO (Žgavcov), PREMRL IVAN (Ograderjev-Bartelnov), PREMRL EDO (Kovačev), KOREN RAFKO (iz Budanj), KASTELAN JOŽE (Kastelanov iz Zemona), FRANC DOMENIK (Dmejhov)

4.vrsta sedijo:

MARC ERNO (Kovačev), LAVRENČIČ STANO (Grogarjev), NUSDORFER GUSTL (Skoncov), LOJZE FURLAN (iz Dupelj), SLAVKO HLAD (Čehovinov), DEDO KOBAL (Hladov), Kapelnik JOŽKO PETROVIČ, NUSDORFER NINO (Skoncov), AMBROŽIČ FRANC (Frlan s cejste), PREMRL NADO (Kovačev), LOJZE KODELJA (z Dupelj), JOŽE CURK (Curkov)

5.vrsta, sedijo na tleh z leve:

ZORO PREMRL (Polončk), SILVO PREMRL (od Francke Raganistove), LOJZE ŠKRLJ (iz Dupelj,v ogradi)




Image

1.vrsta na vrhu z leve:

ZORO PREMRL (Polončk), FRANC KODELJA (Franckov), MIRO SEVER  (Parklov), SILVO TOMAŽIČ (Markov), TOMAŽIČ JOŽE (Markov), DANE KODELJA (Preglov), JOŽE KOBAL (Vrčonov), UKMAR MARIJO (Skokov iz Dupelj), BAJC FRANC (Bajcov iz Dupelj), MARIJO GULIČ (Šmonov),  JOŽE CURK (Curkov)

2.vrsta z vrha z leve:

SLAVKO HLAD (Čehovinov), SEVER JANKO (Šendrinov iz Zemona), JOŽE KASTELAN, PREMRL EDO (Kovačev),  PREMRL IVAN (Ograderjev-Bartelnov), BOŽIČ DANILO (Žgavcov),  AMBROŽIČ IVAN (Bognarjev), FRANCE LAVRENČIČ (Lukcov), TONE BOŽIČ (kovač Godnov iz Vipave), LOJZE KODELJA (z Dupelj), MARC FRANC (Štimov)

3.vrsta z leve:

MARC ERNO (Kovačev), LAVRENČIČ STANO (Grogarjev),  NUSDORFER GUSTL (Skoncov), DEDO KOBAL (Hladov), LOJZE FURLAN (iz Dupelj),  Kapelnik JOŽKO PETROVIČ, NUSDORFER ANTON-NINO (Skoncov), AMBROŽIČ FRANC (Frlan s cejste), PREMRL NADO (Kovačev),............................,

FRANCE KRAPEŽ (Ubeljcov), TONE LAVRENČIČ (Prklčov)

4.vrsta sedita na tleh:

ŽORŽ EDO (Žoržov z Dupelj), SILVO PREMRL (od Francke Raganistove)


NEKAJ SPOMINOV NA KAPELNIKA JOŽKOTA PETROVIČA MED TRI LETNIM BIVANJEM V VRHPOLJU



Jožko Petrovič se je po prihodu v našo vas nastanil v izpraznjeni hiši nasproti Cudermanovih. Kakšnih omembe vrednih  sredstev za preživljanje ni imel. Nekaj malega denarja mu je sicer dajalo prostovoljno gasilsko društvo, kar pa ni zadostovalo za preživljanje.  Zato so ga zlasti na začetku službovanja, hranile družine godbenikov. Pri vsaki hiši je jedel  po en teden, kasneje, ko se je že nekoliko ustalil, pa le še ob nedeljah.Zaradi omejenih prihodkov se je ukvarjal še z dodatnimi dejavnostmi.  Znašel se je predvsem tako, da je v praznih prostorih hiše, v kateri je živel,  gojil gosenice sviloprejke, ki se hranijo izključno z listi murve. Pri nabiranju murvinih listov so mu vestno pomagali fantje iz godbe. Murvo so mu z vozom vozili iz vseh okoliških vasi, saj so gosenice, preden se zabubijo, izredno nenasitne. Tista leta je naši vasi grozilo, da bomo ob vse murve. Vsa drevesa so bila obsekana. Navdušenje nad gojenjem sviloprejk se je prijelo tudi nekaj godbenikov, a bolj kot zaradi lastnega veselja, verjetno iz razloga, da bi pomagali svojemu kapelniku, ki je nekako vendarle moral preživeti. V tistem času godbeniki niso plačevali šolnin, saj ljudje niso imeli od kje vzeti denarja. Edino plačilo je bilo delo in morda kakšen obrok hrane.

JOŽKO PETROVIČ


 

 

 

Čeprav je čas od nastanka godbe, deloma  že prekrila koprena pozabe, se je vendarle ohranilo nekaj spominov na prigode tistega časa. Del teh je zbranih v naslednjih odstavkih.

 

 

 

 

  VOŽNJA NA SANEH


Vožnja na saneh je naslov  simfonije Ilije Čajkovskega, ki so jo igrali godci prve Vrhpoljske godbe. Da bi jo ljudje čimbolj vzeli za svojo, je kapelnik prišel na posebno idejo. Godbenike je razporedil in  posedel na kostanje pred cerkvijo. Ko je po cesti iz smeri Dupelj pripeljala lepa kočija s konjsko vprego, je kočijaž pri šoli zatrobil, na kostanjih pa so fantje začeli igrati to prelepo simfonijo. Učinek je bil menda odličen in nepozaben, pa čeprav takrat ni bilo snega in tudi ne sani. Bila pa je kočija in bila je volja, vaščanom ponuditi nekaj posebnega. Tudi danes bi bilo lepo doživeti kaj podobnega.

Po spominu Ivana Premrla-Ogradarjevega-Bartelnovga



GOSTOVANJA


Naši godci so hodili gostovat po zgornji Vipavski dolini. Vozili so se z vozovi, ki so jih nekoliko okrasili, kot se za muzikante spodobi. Z nastopi so seveda tudi nekaj malega zaslužili. Leta 1953 so šli gostovat na Most na Soči. Tam je bil 2. kongres gasilske zveze Slovenije. Ob tej priložnosti jim je gasilska zveza celo priskrbela tovornjak, da bi jih odpeljal  na cilj. Tovornjak je bil seveda odprt in vožnja z njim je pomenila resno nevarnost za prehlad ali še kaj hujšega.  Toda fantje so bili mladi in nihče ni dobil pljučnice. Hvala bogu! Sicer so bili svežega zraka in burje vajeni. Ob nedeljah popoldne so se dobivali pred cerkvijo in igrali sebi in vaščanom v veselje. Res je vsa vas živela s »pleh muziko«, zato so spomini in emocije na tisti čas še vedno zelo močni.



Po spominu Ivana Premrla-Ogradarjevega-Bartelnovga



VAJE NA LASTNO PEST


Ko so fantje obvladali note in že znali za silo igrati, so se ob nedeljah pod noč velikokrat dobili na sejmišču nad vasjo. Franc Božič, ki je znal igrati harmoniko, se je v tistem času že začel navduševati nad jazzom, ki se je iz zahoda sramežljivo širil tudi v Evropo. Pridružili so se mu nekateri godbeniki s trobento in klarinetom. Ta zvrst glasbe je bila zanimiva in nova in vaščani so se koncertu v malem radi pridružili. Vsem je bilo lepo in zabavno, dokler kapelniku  ni prišlo na ušesa, da se v vasi pojavlja nova sekcija brez njegove vednosti.  Bil je razburjen in jezen in je nemudoma preprečil njeno delovanje. Vztrajal je, da je le godba tisto ta pravo, ne pa ta neumni jazz, kot ga je poimenoval. Tako je že v samem začetku preprečil nadebudnežem, da bi svoje igranje nadgrajevali v drugih glasbenih zvrsteh. Od vseh godbenikov je le en sam odšel med profesionalce. To je bil Nino Nusdorfer-Skoncev, ki je znanje, ki ga je dobil v godbi, plemenitil tudi po razpadu Vrhpoljske godbe.  Vsi smo bili ponosni nanj ob misli, da ni šel ves trud tistih treh let, kolikor časa je banda obstajala, v nič.

Po spominu Ivana Premrla-Ogradarjevega-Bartelnovga



POGREB

V vasi je živel siromak Slejko. Bival je v baraki za nekdanjo trgovino. Bil je brez sredstev in zapuščen. Spominjamo se ga kot visokega in izredno suhega možakarja. Bil je vedno lačen in umazan, vendar izredno premeten. Kljub iznajdljivosti je svoje premoženje po neumnosti v celoti zapravil in bil je prisiljen živeti skoraj na dnu. Tako kot je živel, je tudi umrl. A godci so se odločili, da mu pripravijo slovesen in razkošen pogreb. Postavili so se okoli bajte in pričeli igrati v trenutku, ko je prišel duhovnik k pokojniku. Pokojnika so med igranjem žalostink spremljali vso pot do pokopališča. Vrhpoljci pa so kukali skozi okna hiš in kar niso mogli dojeti, kaj se dogaja. Sprevod je bil majhen. Kakšnih deset vaščanov in godba, ki je igrala tudi potem, ko je bil revež Slejko že v grobu. To je bilo človekoljubno dejanje, da smo upravičeno lahko ponosni nanj. Tudi to je poslanstvo godbe in prav bi bilo, da bi se tega večkrat spomnili.

Po spominu Ivana Premrla-Ogradarjevega-Bartelnovga



PUST


Za pusta leta 1952, so si godci domislili obiskati prav vsako hišo v Vrhpolju in Dupljah, brez izjeme. Pred vsako hišo so zaigrali po eno od krajših skladb, ki so jih že znali zaigrati. Ljudje so bili navdušeni. Prihajali so iz hiš in polagali darove v oprtni koš. Krofe, klobase, jajca. Nabralo se je veliko vsega. Godci vse do danes niso pozabili tistega pusta in še zlasti večerje, ki je sledila, ko so izpraznili koš. Le kje so danes tisti godci, da bi tudi v ta čas prinesli pustne radosti! Vedeti je treba, da takrat niso hodili množično v službo in visoke šole, bilo je več časa za druženje in za vse  te lepe dogodke.  Seveda se vsi vaščani niso strinjali s tovrstnim pustnim rajanjem, ki se je zavleklo še v strogo postno pepelnično sredo. Zato so v eni od vrhpoljskih hiš  godcem podarili posebne krofe, oblikovane iz polente. A ker fantje niso razumeli sporočila , so krofe poslali po pošti nazaj prvotnim lastnikom, češ naj jih kar sami pojedo.

Po spominu Ivana Premrla-Ogradarjevega-Bartelnovga


ODHOD K VOJAKOM


Včasih so fantje odhajali k vojakom s težkim srcem, toda častno. Dolga in naporna vojaščina, ki je trajala od dve do tri leta, je marsikateremu fantu močno načela zdravje. Iz odhajajočih fantincev so se domov vračali zreli in izkušeni možje. Ko so k vojakom odhajali naši godci, jih je vsa godba spremljala do Vipave na avtobus. Vso pot so korakali in igrali. Ob slovesu je vsak odhajajoči za slovo in spomin na dom, dobil rdeč nagelj od vrhpoljskih deklet. Navada je bila, da si je fant  zataknil nagelj za klobuk in se poslovil od vasi.  Naneslo je, da le Nado Premrl-Kovačev ni imel nageljna. Pravi nagelj zanj je takrat cvetel nekje v Dolgi Poljani. Ko je ob odhodu k vojakom šel mimo Počkarjeve hiše, je stara teta Počkarjeva utrgala svoj nagelj na "ganjku" in ga podarila Nadotu, češ, da mora iz vasi »kompleten«. Lesen kufer in rdeč nagelj ! Pa zbogom fantje!

Po spominu Nadota Premrla-Kovačevga



PROMETNA NESREČA


Daljnega leta 1952, ko v vasi ni bilo nobenega avtomobila, še manj traktorja in je bila revščina stalna spremljevalka vaščanov, se je v Vrhpolju  zgodila prometna nesreča. Poleg vozov, so se ljudje v tistem času prevažali le še s kolesi, ki pa so seveda bila opremljena bolj slabo, predvsem pa niso imela luči.

Franc Krapež-Ubelcov, ki je takrat štel kakih šestnajst let, je tekel s svojim instrumentom na vaje. Bila je noč in  tema kot v rogu. Razsvetljave v vasi ni bilo. Pred cerkvijo so dan prej pripeljali grušč za nasutje ceste. Francelj je tekel po spominu, ker pač pred sabo ni nič videl. Tedaj se je iz teme prikazal kolesar. France je butnil vanj, možakarja je vrglo na grušč od koder se je pobiral ves opraskan in potolčen. Francelj se je močno prestrašil in stekel po pomoč.Ko je kapelnik prihitel na prizorišče z lučjo, tam ni bilo nikogar več. Je pa zato naslednji  dan po vasi zaokrožila novica, da so zvečer namerno napadli Janeza Čermelja in mu hoteli ukrasti  bicikel.  Zadevo je moral pojasniti kapelnik, ki je vaščane pomiril z opisom okoliščin dogodka med Franceljnom  in Janezom.

Po spominu Franca Krapeža-Ubelcovga






BOBENČEK


Za konec pa še spomin na smešno dogodivščino, ki je le dokaz, da prvi vrhpoljski godbeniki niso bili nič manj razposajeni, kot so danes njihovi vnuki.

Godba je igrala v Kanalu. Bili so zelo uspešni in ponosni nase. Uspeh je bilo potrebno nekoliko zaliti, vendar tako, da kapelnik tega ni opazil. Domov so se vračali s tovornjakom, ki ga je vozil Fabijan iz Vipave. Ta je bil daleč naokoli edini lastnik in šofer tovornjaka. Glave so bile zaradi vina malce razgrete in godci so se med sabo sprli. Med prerekanjem je Jože Kobal-Vrčonov pograbil boben in z njim mahnil po glavi Jožeta Božiča iz Vipave. Udarec je bil dovolj krepak, da je Božičeva glava predrla opno bobna in pogledala skozi. Seveda so se vsi iz srca nasmejali ob tem prizoru. Nekoliko bolj kisel pa je bil menda nasmeh matere Vrčonke, ki je morala kapelniku plačati novo opno za boben, da so godbeniki lahko spet igrali.

O tem, kaj se je v zvezi s tem dogajalo tiste dni pri Vrčonovih, žal ni verodostojnih podatkov....

 

 


Po spominu Jožeta Tomažiča-Markovga in Jožeta Škrlja-Nandetovga




Zapisala Sonja Groznik
Vrhpolje, julij 2009